Ko je prišlo leto, ko sem se upokojila, me je bilo pošteno strah. Po eni strani sem bila vesela, ker sem vedela, da bom končno imela veliko časa. Po drugi strani, pa me je bilo še kako strah, da se ne bom zapustila, da mi ne bo dolgčas in tako naprej. Tako so dnevi tekli in jaz sem vse dni bila doma. To je trajalo približno pol leta in seveda začele so se težave s hrbtenico.
Po obisku zdravnika, ki me je napotil na slikanje, mi je bilo povedano, da moram več gibati, kajti moje telo je zaspalo. Še danes se spomnim besed zdravnika, ki mi je rekel, da je to bilo zapričakovati, kajti sedaj se nisem čisto nič gibala, kar nekaj časa. Morala sem se pogovoriti sama s seboj. Tako sem začela premišljevati, kaj bi počela, kako bi se več gibala.
Prišla sem na idejo, da se včlanim v planinsko društvo in začnem hoditi v hribe. To je bila dobra odločitev.
Sedaj lahko rečem, da se spet počutim dobro. Minilo je kar dve leti, odkar sem se včlanila v planinsko društvo in lahko rečem, da sem videla že kar nekaj planin in gora. Nikoli prej se nisem ukvarjala s pohodništvom, tako da je to zame bil novi svet. Danes uživam, ko spoznavam nove kraje in tako se redno tudi gibam. Zame je bila upokojitev prelomnica, ki sem jo morala sprejeti in odločiti, kako bom živela naprej. Bila je napaka, da sem ostajala samo doma. Sedaj sem ponosna planinka in lahko rečem, da je že kar nekaj kilometrov za mano in pred mano. Imam voljo in energijo, da prehodim še veliko hribov in planin.