Že kar tri leta zaporedoma kampiramo. Prvič smo šli, ko je mlajši sin dopolnil 4 leta. Prej, ko še nisva imela otrok, pa sva midva pogosto kampirala, potem sva naredila pavzo zaradi otrok, sedaj pa je spet prišel čas, ko vsako leto uživamo skupaj. Letos se nama je pripetilo to, da sva pozabila doma vse odeje, ki bi jih morala vzeti s seboj. Namreč pakiranje pri nama poteka tako, da jaz vse pripravim v eni sobi, mož pa potem to nosi v avto in zlaga tako, da pride vse lepo v avto. Tokrat pa sem jaz dala odeje v drugo sobo, ker v tej ni bilo prostora in tudi tam so ostale.
Jaz nisem preverjala, ko sva šla od doma, če imava vse, enostavno sem bila prepričana, da je mož vse pobral iz sob, on pa ni šel v to sobo, čeprav je slišal, da sem mu rekla, da so še tam odeje, ampak je pozabil. Ko smo se pripeljali v kamp in parkirali, da si bomo začeli postavljati šotor, sem jaz takoj videla, da manjkajo odeje. Imeli smo srečo, ker smo tokrat šli na slovensko obalo. Sedaj sva imela dve rešitvi, ali naj gre po odeje nazaj domov ali pa v trgovino. Meni seveda ni odgovarjalo, da bomo kupili nove odeje in na njih spali, ker nismo imeli niti svojih prevlek, ni se mi zdelo v redu iz higienskega vidika.
Nič drugega ni preostalo, kot da je mož moral nazaj domov po odeje, na kar se je spomnil, da prijatelj dela v Kopru in da bi ga lahko poklical za odeje, če bi mu jih lahko pripeljal. Ni čakal, takoj ga je poklical in prijatelj je rekel, da čez 10 minut gre na pot. Kako srečni smo bili, ker je bil tako dober, da je šel po naše odeje in tako smo jih do večera že imeli, da smo lahko mirno spali.