Pergotenda je pri nas nastala iz čisto praktičnega razloga. Terasa je bila lepa, uporabljali pa smo jo bistveno manj, kot bi si želeli. Poleti je bilo prevroče, ob prvem dežju pa smo se morali umakniti noter. Ves čas je bil občutek, da imamo prostor, ki bi lahko bil super, pa nikoli čisto pravi.
Ko smo se odločali za pergotendo, nisem razmišljala o dizajnu ali trendih. Bolj me je zanimalo, ali bomo teraso dejansko začeli uporabljati. In ravno tu se je pokazala razlika. Prvič smo lahko ostali zunaj tudi takrat, ko sonce ni več prizanašalo. Drugič pa, ko je začelo rahlo deževati in se nam ni bilo treba panično pospravljati.
Pergotenda spremeni ritem dneva. Zjutraj je senca, popoldne zračenje, zvečer občutek zavetja. Ni občutka, da si zaprt, hkrati pa nisi izpostavljen vsemu. Ravno to ravnotežje je tisto, kar dela razliko.
Zanimivo je, kako hitro postane samoumevna. Najprej jo opazuješ, prilagajaš, potem pa ugotoviš, da jo uporabljaš brez razmišljanja. Odpreš, zapreš, prilagodiš svetlobo in greš naprej. Terasa ni več poseben dogodek, ampak del vsakdana.
Pergotenda pri nas ni dodatek k hiši. Je razlog, da je zunanjost končno postala prostor, kjer se res zadržujemo. In to je bil ves smisel.
Sčasoma smo opazili še nekaj. Začeli smo se več zadrževati zunaj tudi ob urah, ko prej sploh ne bi pomislili na to. Kosila so se preselila na teraso, delo na prenosniku prav tako.
Tudi obiski so postali bolj sproščeni, ker ni več vprašanja, ali bo prevroče, prepih ali nenadna ploha. Pergotenda je odstranila tisti stalni dvom, ali je zunaj prava izbira. Zdaj preprosto je. In ko prostor ne zahteva stalnega prilagajanja, ga začneš uporabljati bolj naravno. Brez načrtovanja, brez prilagajanja vremena. Samo greš ven in ostaneš.
Zanimivo je tudi, kako se je s tem spremenil občutek doma. Terasa ni več prehodni prostor, ampak enakovreden del bivanja. Nekaj, kar uporabljaš spontano, brez razmišljanja, skoraj tako kot dnevno sobo.